Je 24 letna kobilica, ki je k nam prišla 7 let nazaj s svojim pol-bratcem Kanom. Ob

prihodu se je Tajgi poznalo, da je celo svoje življenje preživela na pašniku ob obilici sena in dobri meri dodatkov in priboljškov in je bila precej obilna dama. S Kanom sta k nam prišla zaradi smrti svojega lastnika, kateri pa ju je imel neizmerno rad. Imel ju je predvsem za crkljanje in kot je bilo nam rečeno, nista bila ujahana.

Na začetku je bila Tajga popolnoma nevpadljivo bitjece, ki se je za vsak problem ali v vsaki novi situaciji skrilo za Kana. Videli smo, da ji le ta brani vzpostaviti stike z drugimi konji ter poskrbi, da ona dobi boljše seno, prva pride v boks, … Kar je slišati zelo lepo, a vse to je Tajgi branilo, da bi pokukala iz svojega oklepa in zacvetela z vsem svojim potencialom (z vsemi plusi, kot tudi z minusi). Tako smo ju ločili. Zanimivo je bilo, da nobeden od njiju ni pokazal kakršnega koli stresa ali znakov žalosti. Najprej smo Tajgo dali k Maju, s katerim sta bila dolga leta najboljša prijatelja, Tajga pa je postala prava samozavestna in ukazovalna »babnica«. Ko pa je v letošnjem letu Majči umrl, smo Tajgo ponovno predstavili Gipsiju in Zanziju in tako poskrbeli, da ima vsaj kakšnega prijatelja.

Ob prihodu je imela Tajga malce nenavadno oblikovana kopita, na katerih se je tudi videlo, da je preživela kar nekaj laminitisov. Ko smo ji to obliko malce popravili, pa se je začela čudno premikati. Na prednje noge je malce pošepala. Stanje se je začelo stopnjevati in veterinarski pregled je pokazal, da ima naša Tajga deformacijo kopitne kosti poleg tega pa ima premalo tekočine v sklepu biclja. Veterinar nam je predlagal, da ji zagotovimo vsak dan 8 aspirinov in posebno nego in oskrbo kopit. Tako smo ji podaljšali življenje in danes, 6 let od postavljanje diagnoze še vedno razgraja po hlevu, ko je čas za hranjenje, prevrača samokolnico, če si zaželi svobode med čiščenjem boksa,… Moramo pa priznati, da se ji stanje z nogami slabša.

Pri opisu Tajge bi se dotaknili še ene teme, in to je uspavanje konja. Kdaj se odločiti za evtanazijo živali? Kako vemo, da je čas? Ko se žival tako poškoduje, da ji nikakor ne moremo več pomagati, ko živali ne moremo več zagotoviti kvalitetnega življenja in ko ji ugasne tista iskrica v očeh je odločitev lažja. Kaj pa, v Tajginem primeru? Noge jo zagotovo bolijo, a gospodična je normalno ješča, ni suha oziroma je prav lepo rejena in neizmerno zvedava, če jo damo skupaj z Gajo, ji Tajga prav veselo nagaja in jo grize v »ta zadnjo« in brez pomisleka odrine samokolnico, ko si zaželi svobode. Naj povemo, da smo pred dvemi leti imeli v hlevu zastrupitev (pri pregledu krme, le ta ni bila oporečna, niti ni bilo na travniku nič konjem nevarnega) in Tajga je bila eden izmed konjev, ki so bili prizadeti. A je imela toliko volje do življenja, da je zastrupitev premagala. V letošnjem letu smo bili prepričani, da se bo od nas poslovila, ko je imela hudo diarejo, a je po enem dnevu vstala kot feniks iz pepela. Naša Tajga ima toliko življenjske energije, da se nikakor ne moremo odločiti, da bi jo uspavali. In tako se vsak teden sprašujemo, kaj je prav.

Kot smo že napisali, tajge ne jahamo zaradi problemov z nogami. Je pa vesela vsakega krtačenja in crkljanja, predvsem od osebe, s katero se že poznata. Ja, Tajga potrebuje malce več časa, da se novo osebo spozna in se ob njej popolnoma sprosti.