Je 27 letni konj, ki je že celo svoje življenje pri nas. Ožrebil se je kobili Kaji davnega leta 1992. Ima tudi sestrico Gajo, s katero imata istega očeta in mamo. Darja in Andrej sta dolgo časa izbirala pravo ime za prihajajočega mladička. Potem pa se jima je porodila ideja. Kaja je bila precej hitra in je zelo uživala v galopiranju po travnikih in pašnikih. Gazal, Pegazov oče pa je bil še hitrejši in mu je tekanje predstavljalo še večji užitek. Tako je bil hiter, da mu, ko je zares zagalopiral, noben konj v našem hlevu ni moral slediti. Rekla sta, da bo tale žrebiček kar letel, tako bo hiter. In kako se imenujejo leteči konji? Pegazusi! In tako je zaradi hitrosti svojih staršev prvi rančarski žrebiček dobil ime Pegaz. Ki pa, kljub napovedim ni prav hiter. No, to ni čisto resnično, saj je njegov galop precej hiter, a v njem ne uživa tako, kot sta to njegova starša. Naš Pegaz že od nekdaj predvsem rad stoji in je seno.

Pegaz ima na ranču prav poseben status. K temu malce prispeva, da je sin Kaje, predvsem pa je za to zaslužen on sam saj je neverjeten konj. Je umirjen in spoštljiv, na trenutke razigran in navihan, predvsem pa neizmerno pameten. Kljub svojim danostim in posebnostim pa se počuti nelagodno, če je preveč izpostavljen. Tako v čredi med konji kot pri ljudeh, zato ga lahko kaj hitro spregledamo in nanj malce »pozabimo«.

Pegaza danes še jahamo. Pazimo, da ima lahke jahače in se ga jaha maksimalno dvakrat na teden, da ne bi bil preveč obremenjen. Tako smo zadovoljni vsi, mi ljudje, ker Pegazu noben drug konj ne seže do kolen in je delo z njim pravi užitek in tudi on, saj vidimo, da v učenju otrok prav uživa.  

Da zares spoznamo Pegaza, potrebujemo malce več časa. Pegaz je tako neproblematičen in prilagodljiv, da veliko obiskovalcev dobi občutek, da je brez karakterja. Kar pa je velika zmota, saj je bolj čutečega, inteligentnega in nežnega konja težko najti.