FILOZOFIJA RANČA KAJA IN GROM

Ogrodje Ranča Kaja in Grom sva Andrej in Darja Žnidaršič, ki se izjemno dopolnjujeva v delu z naravo, živalmi in otroki. Delo s temi bitji imava rada in v njem vidiva svoje delo tudi v prihodnje.

Najin odnos do narave in njenih živih bitij temelji na:

- modrosti starejših ljudi (prepričana sva, da ima starejši človek več izkušenj in zato tudi več ve)
- zakonu narave
- “zdravi kmečki pameti”

Zavedava se obstoja civilizacije z vsemi pozitivnimi in negativnimi posledicami in trudiva se živeti z njo tako, da jemljeva od nje dobre strani, slabe pa spuščava mimo naju in našega življenja. Ker sva zelo povezana s svojim delom, ki se tesno povezuje z najino osebno filozofijo, so najini programi in s tem delo z našimi gosti enako usmerjeni.

Najin odnos do živali je tako mešanica razumevanja in upoštevanja prvotnih živalskih nagonov in vpliva civilizacije, saj je le ta tekom tisočletij skupine in vrste živali ter njihov življenjski stil in potrebe močno spremenila. Spremembe pa so toliko večje, kolikor je bila živalska vrsta tesno povezana s človekom. Tako smo ljudje naravo nekako prisilili k civiliziranemu življenju. Ali je to slabo ali dobro, prepuščava v presojo posamezniku. Midva veva samo to, da bolj kot so narava in njena živa bitja neokrnjena (necivilizirana), bolj so enostavna, poštena in ljubeča, saj čustvom puščajo prosto pot. Med ljudmi je to, kot vemo, necivilizirano, v poslovnem svetu pa tudi nedopustno in lahko celo pogubno.

Tudi odnos do otrok temelji na istih temeljih. Tako kot nisva pristaša tepeža tudi nisva zagovornika “otrokove sodobne svobode”. Verjameva, da bomo šele takrat, ko bo vsak odrasel prebivalec zemeljske oble zagotovil svojemu otroku osnovne človekove pravice, lahko imeli svobodnega otroka, ki pa bo vendarle moral imeti neke smernice, ki ga bodo varno vodile do odraslosti in samostojnega odločanja o svojem življenju. Danes pa govorimo o okvirjih, iz katerih naj bi pustili otroke, da bi bili svobodni, ob tem pa okvirjev sploh nimajo postavljenih. Tako naredimo samo to, da nežne duše nezavarovane spustimo v divji svet civilizacije in se ob tem čudimo, kaj iz njih nastaja. Kot vse vrste živih bitij mora tudi človeška vrsta imeti vzornika in zaščitnika, naša vrsta pa jih ima čedalje manj. Poleg tega sva prepričana, da okvirje povezujejo členki drobnih dejanj nas odraslih, ki z njimi dajemo otrokom vzgled. Tu se zopet srečamo z lagodnostjo odraslega.

Ker se v najinem življenju otrok in narava tesno povezujeta, nama je vodilo dela rek “Narave nismo podedovali od svojih staršev, temveč smo si jo izposodili od svojih otrok!”

NAJINA VIZIJA

je: v času svojega življenja obdržati prijateljsko vez z naravo in naše goste, ki so večinoma otroci, vzgajati v duhu: naravo spoznati, jo razumeti, zato vzljubiti in čuvati. S tem želiva že mladi rod naučiti skrbeti za naravo in jih razumeti modrosti preudarnih ljudi, ki z naravo živijo in nas opozarjajo:

“Šele, ko boste posekali poslednje drevo,
šele, ko boste ujeli zadnjo ribo,
šele, ko boste zastrupili poslednjo reko,
šele takrat boste spoznali, da denarja ni moč jesti!”

Najino vizijo nama že šestnajst let pomagajo uresničevati naši konji, psi, mački, žužki, srne in ostale divje živali s travnikov, polj, gozdov in potokov in pa mistična bitja, kot so palčki, povodnjaki – . Goste učimo poslušati naravo in razumeti njeno govorico. Posebej smo se osredotočili na konja, ki je, po petdesetih letih življenja v senci traktorjev, še ohranil instinkte in navade divje narave. Vrline, kot so Plemenitost, Poštenost in Zvestoba prijateljstva, so se pri njemu še ohranila. Najino mišljenje je, da so na stopnji dve – tri letnega otroka, ki živi počasno življenje in ne pozna maščevanja. To pa je kombinacija, ki je za nas večkrat težje razumljiva, saj te vrline postajajo v naših življenjih že redkost. Konje kot take otrokom tudi predstaviva z razlago in dokazi. Spoznajo se tudi z govorico konja, da ne pride do nesporazumov, otroci pa na podlagi takega dela pridobijo dobre in velikokrat doživljenjske prijatelje.

Za delo z otroci sva se pred 14. leti odločila zato, ker so otroci večinoma željni informacij, odrasli pa so obremenjeni z zunanjim izgledom, mišljenjem drugih in drugimi posvetnimi stvarmi, ki so se razvile iz naše vzgoje, življenjskih navad, okolja, statusa – .

Poleg naštetega pa otroci znajo neobremenjeno opazovati, poslušati in uporabljati instinkte, ki še niso čisto zamrli in so zato, kot taki, izvrstni učitelji.

Prepričana sva, da se otrok, ki naravo razume in jo ima rad, lahko razvije v razumnega, srčnega in kulturnega človeka, ki bo kot tak tudi znal prisluhniti in pomagati ostarelemu človeku – morda nekoč tudi nama.

To pa so vrline, ki se ne dajo kupiti ne z denarjem in ne z materialnimi dobrinami.

NAJINO DELO DO DANES

Pred šestnajstimi leti sva zapustila Ljubljano in se preselila na kmetijo, ki je imela podirajočo se hišo, bila je brez elektrike, brez vode in v večjemu delu prostorov je imela ilovnata tla. Zaraščena je bila s koprivami. Pet mesecev je bil najin dnevni življenjski prostor črna kuhinja in okolica hiše, prenočevala pa sva v “frčadi” med pajki in žužki. V tem času sva hišo, ob mesečni plači, sama obnovila in spravila v uporabno stanje.

Na željo logaških obrtnikov in funkcionarjev smo ustanovili tudi konjeniški klub, v katerem so konje kupovali in prodajali in s tem pripeljali naše odnose do razhoda, saj se ta način dela ne ujema z najinim odnosom do konja. Andrej je uspešno končal prvo usposabljanje za učenje jahanja pri večkratnemu državnemu prvaku v dresurnem jahanju Evgenu Bubniču in praznovali smo rojstvo male Mance. Za vse to sva potrebovala pet mesecev, ki so bili res delovni, a s tem produktivni in lepi.

Oba sva zdravstvena delavca, ki sva imela dobre in zanesljive službe. Prva sem sama zapustila službo in kot nosečnica stregla vragolijam naših konjev. Na ta način sem si nabirala izkušnje, ki pa so popolnoma ustrezale temu, da je taka šola najboljša, le šolnina je malo draga in naporna. Po vojni za Slovenijo je službo zapustil še Andrej. Vojna nama je turistično jahanje malce zavrla, a nama je prinesla drugo življenje in začrtala vizijo. Praznovali smo še rojstvo malega Aljaža in se odločili za posebno smer v turizmu – delo z otroki. Tako sva svoje drugačne poglede začela prenašati tudi na otroke, kljub zasmehovanju, ki sva ga bila deležna od mnogih slovenskih konjarjev. Najina drugačnost se je kazala v prijateljskem delu s konjem in v prepričanju, da to bitje potrebuje veliko potrpljenja, na račun katerega lahko izvabiš iz njega veliko več in trdnejše znanje. Najino delo s konji je temeljilo na delu brez tepeža in uporabe drugih prisilnih sredstev, z njimi sva komunicirala tudi verbalno in sicer v jeziku, ki je obema znan. Tudi odnos do jahanja in meje obremenitve konja sta se močno razlikovala od ostalih, ki so se ukvarjali s konji. Trdila sva, da je uravnoteženost jahača nujna in da jahač, ki ima normalno ujahanega konja, ne potrebuje ne bička in ne ostrog, še manj kandare. Tako razmišljanje naju večkrat bremeni še danes, čeprav je v svetu pri kvalitetnih jahačih in rejcih tak pogled na opremo že rutina. Tudi želja po učenju jahanja brez uzde in sedla se nama je izpolnila šele v zadnjih letih, ko potencialni jahači že vedo, da s konjem lahko vzpostaviš tudi pristnejši in tesnejši odnos, kot je bil v navadi.

Prva leta pa se naju je držala “negativna reklama” in sicer, da pri nas ne vemo, ali bi konje jahali ali bi jih božali. To se je počasi sprevrglo v reklamo, midva pa (ki sva se že odločila, da se vrneva nazaj v medicino, saj je z nama očitno nekaj narobe) sva dobila potrditev najinega dela na največjem konjeniškem sejmu na svetu – Equitana, kjer sva leta 1993 prvič zastopala Slovenijo. Tam sva srečala ter se spoprijateljila s svetovno znano Lindo Tellington – Jones in drugimi svetovnimi imeni, ki razmišljajo podobno kot midva.

Od takrat do danes sva razvila več kot 25 različnih programov za otroke, družine in posamezne ljubitelje konj in narave. Vsi programi vsebujejo seznanitev s konjem, njegovimi navadami, mišljenjem, govorico in načinom sporazumevanja, skrb za konja, stik s konjem (vsak se gre s konjem “pocrkljat”), osnovna pravila jahanja in pravilno vodenje konja. To velja tako za dveletnega otroka kot za študenta ali odraslega. Programi pa zajemajo tudi spoznavanje gozda, travnika, polja, potoka in njihovih prebivalcev. Učimo se loviti ribe in rake z rokami, iščemo jajca na drevesih (vse to nato vrnemo nazaj), učimo se preživeti v naravi dan in noč, s strokovnjaki izvajamo naravoslovne projekte in projekte ohranitve kulturne dediščine…

Poleg programov za otroke in družine pa imamo tudi programe večurnih ali večdnevnih izletov za konje z izkušenimi jahači – pri izbiri sva stroga, saj želiva pametne in dobre jahače, ki nam z neznanjem ne bodo uničevali konjev.

Ob naštetih programih pa sva od leta 1995, odkar sva prva začela obujati srednjeveška izročila, zadovoljila 500.000 obiskovalcev z Aronovimi srednjeveškimi prireditvami doma in v tujini. Vsi kostumi in tudi scena za opremo vsega gradu so najini, le najino navdušenje je splahnelo ob dejstvu, da večji del naročnikov (LTO, občine, TD…) ne želi kvalitetne in avtentične prireditve, temveč turistično zabavo, ki pa se kasneje sprevrže v maškarado. Da je to izročilo, ki ga otroci in v velikemu številu odrasli vzamejo kot resnično, je pač manj pomembno dejstvo. Zaradi tega in ker nama to ni pomemben del najine dejavnosti, temveč le ljubiteljski projekt, ki se je pač razrasel, sva se odločila, da ga v večini izvajava le še v tujini (Avstrija, Italija…),

sama pa se posvetiva intenzivnemu iskanju nove lokacije, saj se nam je petnajstletna pogodba na Zaplani iztekala, pogoji podaljšanja pa so bili nedosegljivi, pa tudi dvo in štiri nožni prebivalci ranča smo si želeli svoj dom, ki ga bomo lahko uredili po svojih željah in potrebah. Dve leti sva si tedensko ogledala po dve kmetiji v celi Sloveniji in nisva našla ničesar, kar bi bilo kmetija v enem kosu, stara arhitektura, čim bolj na samem, denacionalizirano ali dedno urejeno…

Pa nama je narava pripeljala župana mesta Vojnik, gospoda Podrgajsa, ki je bil mnenja, da bi najina dejavnost in naše delo bogatilo njegovo občino – tako mišljenje je bilo za naju nekaj novega. Predstavil nama je nekaj kmetij in v Razgorju sva videla najin dom. Po težavah ob nakupu (dvig cene, krediti, razpisi…) in urejanju potrebnih papirjev, pri čemer so nama na vseh uradih zelo pomagali, sva pred božičnimi prazniki 2004 pridobila gradbeno dovoljenje in na božični večer 2005 smo se dvo in štirinožci vselili. Že leto dni je, kar smo v novem domu. In kako nam je? Prelepo. Narava je mila, ljudje tukaj pa so topli, odprti, dobri in vedno pripravljeni pomagati. Imamo župana v Sloveniji, ki za svojim imenom mirno in s ponosom lahko napiše Človek, osnovno šolo Ljubečna, ki ima ravnatelja in učitelje, ki so druge mame našim otrokom in dopuščajo, da jim učni načrt dopolnjujeta narava, logika in zdrav razum, ter spoštujejo otroka v otroku. Na pošti, v trgovinah… povsod so ljudje prijazni in odkriti.

Ne, ne pričakujeva samo medu in mleka, zavedava se, da je povsod nekaj tega in nekaj onega in ni nam bilo hudo na Notranjskem, le Štajerska našemu načinu razmišljanja, pogleda na življenje in predvsem čutenju bolj odgovarja. Sama gradnja se nam je zavlekla, ker sva, kot vsi, ki gradijo, imela črno ovco med obrtniki. Pa se ne damo. Letošnje poletje se bomo postavili na noge in zopet s polno paro začeli delovati v turizmu. V času gradnje sva zajadrala tudi med inovatorje in za inovacijo prejela zlati medalji v Sloveniji in Nurnbergu. Izkušnja biti med inovatorji je zelo prijetna, saj so to spoštovanja vredni ljudje, po drugi strani pa naju intenzivno vrača v svet otrok, ki nama ves čas potrjuje, da biti odrasel največkrat ni častno in ne lepo.

Biti med otroci, živalmi in z naravo je nekaj čudovitega in v zameno za to danost obljubljava, da bova napela vse sile in na vse načine zavirala odvzem otroškosti, ki iz leta v leto jemlje več generacij otrok. Otroke pa bova še naprej povezovala z naravo in živalmi in jim s tem omogočila, da se kasneje lažje odločijo, ali se bodo vozili s tovornim vlakom, ki vozi udobnost civilizacije in zaradi tega obremenjuje vsa živa bitja ali pa bodo sestopili, v nahrbtnik natlačili vse dobre strani civilizacije in stopili po poti medsebojnega življenja .

Ja, zavedava se, da tako razmišljanje ni konstruktivno in za to ne dobiš podpore državnih ustanov, subvencij ali sponzorstev. Kdo pa se še gre predstavljati naravo, da jo človek razume, jo zato vzljubi in razume, ter jo tako večno čuva. Podpira se čiščenje onesnaženega okolja, študije, preglednice, projekte, ki nikoli ne zaživijo…

Ja, denarno res ne bova nikoli bogata, pa vendar sva ena najbogatejših ljudi, saj imava naravo, živali in otroke, s katerimi govoriva isti jezik.